sestintrideseti dan

ko takole pisem naslove mojih postov, se mi zdi, da se bo vse tako hitro koncalo. ze sestintrideset dni sem v indiji... saj sem komaj prisla, pa bom morala ze it. mogoce malo pretiravam, ker sem sele malo cez pol, ampak cez pol sem pa vendarle:(. upam da bom domov odnesla cim vec (tako daril, kot dozivetij:))... no zdaj pa k ZE sestintridesetem dnevu.

za danes sva z urso imeli plan obiskati predele "prave indije" oziroma povprecne indije. take, kot si jo ljudje predstavljajo.

zjutraj nas je jagan vse skupaj (srini, ursa, jaz) peljal najprej do srinijeve sluzbe. srini je tam izstopil, mi2 z urso pa sva obcudovali curidar od ene zenske, ki se je pred nami menila z voznikom avtorikse.

jagana sva vprasali, kam bi lahko sli pogledat pac razne te ulicne indijske trgovinice, stojnice, ... povedal nama je, da je v blizini ena trgovina s spominki. in naju je peljal tja. bila je velika trgovina z vsemi vstami spominkov. res o imeli veliko izbire. nakupila sem skoaraj vsa darila:). zase sem kupila se ene gleznjice pa dve vrsti zapestnic. ene so tako pasale k mojemu "party" churidarju, da sem jih preprosto morala kupit:). v trgovini sva bili zelo dolgo in ce bi imeli neomejeno kolicino casa, bi bili se dalj. ko sva prisli ven, sva zagledali se nekakasno majhno razstavo (stojnico) z oblekami in lesenimi stavrmi. tudi tam sva nekaj kupili:). potem sva jaganu rekli, naj pelje kar proti domu.
na poti proti domu je ursa skozi okno slikala zanimive stvari. moram rect, da se zelo pozna, da ima nas avto zatemnjene sipe. indijci so naju namrec tako buljili... sploh nisem mogla verjet, da so tako neolikani. pa ne recem, da te pogleda, pa se stran obrne... sploh ne odmaknejo pogleda s tebe. grozni so!!!
proti domu, ko nisva imeli vec kaj slikat, sva koncno le zaprli sipe in nisva bili vec vidni:). vmes smo se ustavili se v trgovini, kjer je ursa rezervirala eno kamero. potem sva sli pa se v q mart, kjer sva si za kosilo kupili ene kruhke in se ful najedle. potem sva sli pa ker domov. mislim, da se je se nekaj dogajalo... aha!
z urso sva sli zanalasc malo prekmalu cakat anusko in medtem sva sli z akasem na sprehod. ursa je zagledala psa, ki sta ga z anusko opazovali zjutraj. anuska si ga je namrec srcno zelela. pes se nas je vztrajno drzal in ursa ga je bila ze pripravljena vzeti. ker ne maram psov, sem bila tisti trenutek zelo na trnih. nisem si hotla niti predstavljati, da bi bil tisti pes v nasem stanovanju. na mojo sreco je pes, ko sva bili ze pri vhodu v blok, pobegnil na cesto. ocitno je zagledal nekoga, ki ga je ustrahoval ali pa kaj podobnega. tukaj niso nic prijazni s psi...
kmalu zatem je prisla anuska in ursa ji je vse o psu povedala. z akasem sva ostala pred blokom, onidve sta sli pa iskat psa, ker ga je anuska hotela imeti. molila sem, da ga ne bi nasli, ampak moje molitve niso bile uslisane. nzaj sta namrec prisli s psom. hoteli sta ga zvabit v dvigalo, jaz pa sem rekla, da grem kar pes gor, da se psihicno pripravim. ko sem prisla pred vrata stanovanja, sta z dvigalom prisli ursa in anuska. brez psa!! najraje bi skakala od veselja, ampak nevem, ce bi bilo to ravno prav glede na anuskino zalost. vprasala sem, kaj se je zgodilo, pa je ursa rekla, da se ni dal zvabit v dvigalo. rekla sem, da me mora imeti bog res rad, ursa pa je odgovorila, da on nima nic pri tem. da me ima ona rada. to bi moralo pomeniti, da ga ni vzela zaradi mene? mogoce?...
srini nam je zvecer, ko je prisel domov, prinesel dve mini pici in tri skatle sladic. basali smo se cel vecer in z urso sva rekli, da bova imeli naslednji dan pac shujsevalno:)
pa je sel se en dan.