petintrideseti dan

je ponedeljek. anuska je spet zamudila avtobus. ne ker bi bila prepozna ampak ker je bila prezgodnja. zjutraj je dokaj normalno vstala, pojedla, se zrihtala, potem sta sli pa z urqso ze malo prej dol cakat avtobus. ampak ga kar ni bilo. dolgo sta cakali, potem pa si je ursa mislila, da ga najbrz sploh ne bo. poklicala je v solo oziroma soferja in povedali so ji, da je imel avtobus vecjpo zamudo. anusko je v solo peljal jagan in na sreco ni nic zamudila.
nas dan je potekal lezerno:).
popoldne je bilo grozno vroce, ampak je pozneje zacelo mocno dezevati. ocitno je prisel monsun. vsaj ne bo vec tako vroce...
akas je bil grozno zoprn, ker je bil zaspan, ampak ga ursi ni uspelo dat spat, ker jo je z nogami odrival in ji je slo to zelona zivce. meni je sel vedno bolj na zivce on, zato sem ga prijela, ga dala v lezec pplozaj in znjim hodila okoli in se pogovarjala, dokler ni zaspal. ursa se je medtem skrivala v najini sobi (anuskini in moji) in igrala tisto naso novo pridobitev:).
po tem, ko sem dala akasa spat, sem se pridruzila ursi, ki je s klavirjem v rokah lezala na postelji. pogovarjali sva se o moji nesamostojnosti oziroma nezelji po njej. ursa je pri mojih letih zivela v franciji pri eni druzini in merkala otroke. rekla je, da bi tudi jaz morala kaj takega poskusit. v odgovor sem se ji zarezala, ona pa je rekla, da je bila tudi sama takrat taka kot jaz in ji je bilo tezko it, tako da me je malo potolazila.
kmalu se je zbudil akas in treba mu je bilo dat za jest. ko je pojedel, je kar v gugalnem stolcku nazaj zaspal. revcek je bil najbrz tako lacen, da se je kar zbudil.
... tezko se spomnim se cesa trenutno, tako da bi kar koncala:)