deseti dan

za deseti dan nimam prav veliko povedati. niti se nic ne spomnim niti se ni nic takega zgodilo. povem vam le kako je bilo na sprehodu.
ker nam je bilo vsem malo dolgcas (malo, ja), smo se odlocili, da se odpravimo na sprehod. anuska ni hotela iti, zato smo jo pustili doma z njenim nancijem (nana-oci; nanci), akas, jaz in ursa pa smmo sli ven.
ze prvic ko sva sli na sprehod, me je bilo malo strah. to kar vidis na sprehodu pa okolici nasega doma je namrec taka indija, kot si jo vecina ljudi predstavlja- revni ljudje, ki zivijo v zacasnnih bivaliscih. zakaj me je strah ne vem. mogoce zato, ker me tako gledajo, mogoce me je sram, da ne zivim tako ot oni, ampak boljse,... mogoce pa mi je samo neprijetno, ker je to zivljenje tako drugacno kot tisto, ki sem ga navajena jaz.
ze takoj na zacetku sprehoda- ko smo prisli ven iz bloka, je bilo videti, da se nekaj dogaja. en moski je sedel na traktorju in ga poskusal odpeljati, ampak mu ni slo, ker se je z zadnjimi kolesi nekam zagozdil. delavci pa so stali okrog v polkrogu in gledali. se ursa jih je pogledala in zavpila "push!", ampak nihce ni niti mignil. tudi na misel jim ni prislo, da bi pomagali. ne vem tocno, zakaj...
potem sva nadaljevali pot po mini parkcu, kjer sva naredili en krog. v parku so se podili otroci. ena punca je bila ze kar prestara(po nase) za lovljenje. baje, da so najstniki v indiji dlje lahko otroci. dekleta moje starosti se vedno nosijo lase spete v figice in na njih masnice. nic ni cudnega, ce bi se kaksna najstnica igrala v parku.
iz parka sva pot nadaljevali po makedamu. nisva dolgo hodili, ko sva zagledali ljudi- druzine delavcev, ki zivijo tukaj, dokler ne zgradijo tistega, kar morajo zgraditi.
hodili sva zelo bllizu teh ljudi in tokrat me je billo se bolj strah. nisem si jjih drznila sllikati, zato je ursa prevzela to odgovornost. najprej jih je vprasala, ce jih lahko slika, potem so se nasmejali, rekli ja in pozirali. sami sebe ne smatrajo za revne. po moje sploh ne vejo, kako zivijo bogati oz. normalni (btw. izvedela sem, da ursina druzina spada med nadpovprecne indijce, kar se kvakitete zivljenja tice- stanovanje z 200 kvadrati).
sli sva se malo po "glavni cesti". ce slucajno se nisem omelnnila- promet v indiji je res confusing. vecina cest sploh nima crte po sredini, ni plocnikov ali prehodov za pesce. tudi prednosti nima nihce. vcasih kje najdes policista, ki skusa ustvariti red...
videli sva tudi telefonsko govorilnico (slika je na facebooku), avtobusno postajo in razne trgovinice, ki so v vecini namenjene delavcem. v indiji se kar naprej nekaj gradi, tako da mislim, da imajo dovolj prometa.
nasega sprehoda je bilo pa slabi uri konec in zadovoljni in polni zraka (svezega ravno ne) smo se vrnili v stanovanje.
za vecerjo sem jedla kari in dhal. aja pa se to (ko smo ze pri hrani): kari sploh ni zacimba. kari je priloga. zacimba pa je kari paudr:) (curry powder)- se pravi prah, ki ga uporabljamo za pripravo karija;priloge. tako da veste- zacimba curry ne obstaja! ceprav imate v sloveniji na steklenickah napisano curry. jasno?
v glavnem ta priloga(kari) je bila danes pecen krompir in cvetaca, ki jo jeursa lastnorocno naredila samo s soljo. mene pa je vseeno peklo. ursa je prisla na ugotovitev, da me morda vsa ta hrana pece zato, ker je pripravljena v posodi, kjer se pecejo ciliji in se uporablja ta zacimba curry powder.
no zdaj sem pa res povedala se vec kot sem nameravala.
se slisimo jutri;)