sedemdeseti dan

zdaj se bom mao delala kot da se kaj spomnim, kaj se je tega dne zgodilo...
z urso sva sli po anusko v solo. vceraj je sel srini z anusko v solo in uciteljica mu je rekla, da je nasa anuska vedno sam, brez prijateljev in se pritozuje nad solo. ko sva danes jo sli iskat eno uro prj, sva jo malo opazovali skriti za grmovjem. in cisto nic izolkirana ni bila. ampak na zalost naju je hitro zagledala in stekla proti nama. ker je bilo se prezgodaj, da bi jo odpeljali domov, sva opazovali kakio poteka pouk. ravno so imeli telovadbo ali nhekaj podobnega in bla sem presenecena,n kako ta mali cisto nic ne posusajo...
koncno smo sli domov in preostanek dneva je spet potekal nemoteno.

devetinsestdeseti dan

deset dni bloga manjka, ker smo bili na pocitnicah. dnevnik sem pisala v zvezek in verjemite, da sem zdaj zelo hvalezna, da obstaja blog. pisane na roko je precej dolgotrajno.
v bistvu je danasnji dan bil celodnevno polezavanje in delanje nica. malo smo bili nenavajeni tega, da smo spet doma in nimamo nic za delat, ampak tako pac je. realnost je kruta.:) (se posebi zame revco).
violino malo matram, ampak nje to nic ne moti in ne da niti glasu od sebe. skrbi me, kako bom prisla v kaksno glasbeno solo in ce se bom sploh kdaj naucila igrat. tisti iz skofijske glasbene se nic niso odgovorili in najbrz tudi ne bojo...
ah ja. zivljenje je lepo, ce